Ločevanje odpadkov

Najdi


Ko so pri Prijateljevih dobili novega hišnega ljubljenčka, so vsi postali neizmerno dobre volje. Hrčka se je še najbolj razveselil Anže, ki si je že od nekdaj želel te drobne, simpatične živali. Dolgo je moledoval očeta, naj mu ga prinese, in ko se je to naposled zgodilo, je bil presrečen. Takoj ga je začel klicati Cofek. Spoprijateljila sta se in postala neločljiva tovariša.

Ko se je Anže vrnil iz šole, je najprej stekel k Cofku. Ta je bival v njegovi sobi, v prostorni kletki, kjer je bilo vse na svojem mestu. Cofek je po njej nenehno pospravljal in jo urejal. Anžetu je bilo to všeč. »Ti si najbolj pridna živalica na svetu,« mu je rad rekel. In ko mu je dolil vode in natresel hrane, ga je vsak dan spustil iz kletke. »Pridi, Cofek, greva malo naokrog,« ga je povabil.

Sprehodi po sobi so bili obema v veliko veselje. Cofek je tekal vsepovsod, da mu je Anže komaj sledil. Včasih se je skril za omaro in ga nekaj časa ni bilo na spregled. »Pridi, pridi k meni, Cofek,« ga je vabil. Nekoč ga še posebno dolgo ni bilo in Anže je že skoraj obupal. Ulegel se je na tla ob omari in ga vztrajno klical. »Pridi ven, Cofek, pridi vendar!« Cofek je končno pokazal smrček izza omare in se zagledal v Anžeta. Ven pa še vedno ni hotel priti. »Pridi ven, zakaj nočeš priti?« je moledoval Anže.

»Ker ne pospravljaš sobe,« je nenadoma zaslišal odgovor. Presenečeno se je ozrl okrog sebe in prvič opazil gore papirja, kartončkov, počečkanih zvezkov in kup druge krame, ki se običajno valja po otroških sobah. Na policah se je nabiral prah po zavrženih igračah, praznih bombonjerah in razcefranih zabavnikih.

»Pa saj ni tako hudo,« se je opravičeval.

»O, pa je« je odvrnil Cofek. Hrčki so namreč sila redoljubne in čiste živali. Nimajo radi nepospravljenih otroških sob.

Da bi ga razveselil, ga je Anže prvič povabil na ogled hiše. Cofek je z zanimanjem opazoval dotlej neznane mu prostore in vse bolj ugotavljal, da je hiša prepotrebna jesenskega čiščenja. Toda kaj, ko nihče od njenih stanovalcev ni imel ne časa ne volje za ta podvig! Na stopnicah je ležal velik kup papirja in nižje po hodniku je bilo v dveh zabojih polno praznih kozarcev za vlaganje. V kuhinji so po policah in pultih stale cele kolone jogurtovih kozarčkov, po sobah še lanski časopisi, v kopalnici pa nenavadne, prazne posode in posodice, o katerih se Cofku še sanjalo ni, čemu bi lahko služile.

Še najhuje pa je bilo, ko mu je Anže razkazal garažo. Cofek ni mogel verjeti svojim očem – koliko razne navlake in smeti se je gnetlo šele tam! Stara plastična korita za rože, kup kartonastih škatel in še več papirja ter praznih kozarcev, povrh vsega pa še zaudarjajoča vreča, v katero so stresali gospodinjske odpadke.

»Veš kaj,« je rekel Cofek Anžetu, »čas je za nekoliko čistoče v tej hiši. Pri priči jo bova pospravila od garaže do tvoje sobe zgoraj!«

Anže ni bil najbolj navdušen. Vendar si ni upal ugovarjati, da ne bi spravil Cofka v slabo voljo.


Kaj pa ti? 


Si morda podoben Anžetu in ti pospravljanje ni pri srcu?


Vem, da vas je pa tudi že veliko, ki razmišljate podobno kot Cofek in je vaš dom urejen. Poleg tega se pa tudi zavedate, da je potrebno ločevati odpadke.


Vsi ostali, ki si tudi želite postati taki, pa lahko preberite nadaljevanje zgodbe ter se poučite o tem, kateri odpadki sodijo v določen zabojnik.

Anže in Cofek sta se lotila pospravljanja. In izkazalo se je, da ima Cofek pri tem opravilu veliko dobrih zamisli in idej.

»Najprej bova opravila s papirjem in podobnim,« je rekel Cofek.

Ko sta končala, se jima je nabralo šest svežnjev starih revij, časopisov in zvezkov, poleg tega pa še skoraj cela škatla odvečnih papirnatih drobnarij.

»Veš, Anže,« je pojasnjeval Cofek, »iz tega papirja lahko naredijo novega in tako ohranijo mnoga drevesa.«

Potem sta po hiši pobrala vse odvečno steklo in steklenice, ki jih ni mogoče vrniti v trgovini. Anže je spraševal, kaj bosta s tem naredila in zakaj to sploh počneta.

»Steklo lahko pretopijo in iz tega naredijo nove steklenice in kozarce. Tako prihranijo precej dragocene energije in novih surovin,« mu je razložil Cofek.

Na koncu je prišla na vrsto še embalaža. V veliko vrečo sta nabrala vse odvečne plastenke, plastične kozarčke in pločevinke, ki sta jih našla po hiši.

»Tako bodo izdelki iz plastike, ki se najdlje razkrajajo, ločeni od drugih. Pa še na odlagališču bodo zavzeli manj prostora in jih bo morda nekoč spet mogoče uporabiti,« je povedal Cofek.

Hiša je bila naposled pospravljena in Cofek se je takoj počutil bolje. Tudi Anžetu se je zazdelo, da bo lepše živeti v pospravljeni in snažni hiši. Oči in mami pa se bosta gotovo razveselila.

Imel je prav.

Mama se kar ni mogla načuditi sinovi bistroumnosti: »Zdaj lahko vse skupaj odnesemo na EKOLOŠKI OTOK, kjer v posebnih barvnih zabojnikih zbirajo posamezne vrste odpadkov, kot so steklo, papir in embalaža. Od tam jih bodo potem odpeljali v reciklažo. In hiša je zdaj tako čista!«


Oče je bil prav tako zadovoljen: »Anže, tvoja ideja o ločevanju odpadkov je res dobra. Naredili bomo nekaj dobrega za okolje.«

Anže ni povedal, čigava je bila ideja. Kako bi razložil mami in očetu, da se je pogovarjal s hrčkom? Vzel je sladoled, ki mu ga je ponudila mama, in s Cofkom v drugi roki ponosno odkorakal v svojo sobo. Skupaj sta se sladkala s sladoledom in se zadovoljno nasmihala eden drugemu.

»Hvala ti, Cofek,« je rekel Anže, hrček pa mu je prijateljsko pomežiknil.